OGLEDALCE U~estvuvaat: zajak, ververi~ka, ptica, dve golemi me~ki, dve mali me~iwa PISATELOT: Na edna {irinka vo {umata

le`elo edno ogledalce. Koj go izgubil ne se znae: mo`ebi ov~arot koj ovde pominal so stadoto, mo`ebi lovecot koj ovde prilegnel da se odmori, mo`ebi deca koi edna{ bile ovde, koj bi znael? Ogledalceto le`elo i na nego se ogleduvale sega grankite, sega neboto, pa sonceto, pa oblakot... ZAJAKOT: (Go zema ogledalceto od trevata i se ogleduva vo nego.) O, pa toa e mojata slika! Samo ne mo`am da se setam koga sum ja izgubil! VERVERI^KATA: (Skoka od drvoto.) [to e toa {to si na{ol! ZAJAKOT: Ja najdov svojata slika. Samo nikako ne mo`am da se setam koga sum ja izgubil. VERVERI^KATA: Te molam, daj mi da ja vidam! (Se ogleduva vo ogledaloto.) Zajaku, pa zar ne gleda{ deka toa e mojata slika? Eve pogledni podobro! ZAJAKOT: Hm! Ti ne si pri sebe! Zar ne gi gleda{ moite ubavi i golemi u{i na ovaa slika? PTICATA: [to se karate? ZAJAKOT: Ja najdov svojata slika, a ververi~kata tvrdi deke e nejzina! Sigurno vidot ne $ e vo red! VERVERI^KATA: Mojot vid e vo najdobar red, no vo zaja~kata glava ne{to se mati koga mo`e da tvrdi ne{to {to ne e. Toa e mojata slika, eve pogledni i ti ptico! PTICATA: Eh, e ba{ i vie dvajca ste mi bile pametni! Kako mo`ete da se karate, koga ova e mojata slika? [to vi e vam? Zar ne gledate klun na ovaa slika i dali nekoj od vas ima klun? ME^KATA: [to se slu~ilo? [to e taa vikotnica? ZAJAKOT: Jas ja najdov svojata slika, dojde ververi~kata i tvrdi deka e nejzina, a potoa i pticata veli deka toa e nejzina slika. Eve, pogledni ti medo! ME^KATA: Ha, ha! Pa vie se karate za mojata slika! Toa e mojata slika i ja nosam vo svojot dom! (Izleguva nosej}i go ogledaloto.) ZAJAKOT: ^udno! (Izleguva.) VERVERI^KATA: Uh, uh! (Izleguva.) PISATELOT: I taka medo zaminuva vo svojata ku}a. Tamu go do~ekale negovata sopruga-me~ka i nivnite dve me~iwa. Gledajte - vikna vedna{ od pragot! Ja na{ol zajakot mojata slika na trevata vo {umata, pa nastanalo karanica me|u nego, ververi~kata i pticata. Sekoj od niv tvrdi deka slikata e negova s$ dodeka ne dojdov jas i ne vidov deka slikata e moja. Eve, poglednete i vie! Gleda negovata sopruga-me~ka i veli: Pa se razbira toa e me~kina glava!

Gledaat me~iwata i velat: Toa si ti tato koga si bil mal kako nas! Taka e, taka e! Vie ste u{te mali pa vi se gleda smaleno, no se gleda deka ste pametni na mene, re~e me~kata i go zaka~i ogledalceto na yid.

PRIKAZNA ZA TRITE ME^KI Ima{e edna{ tri me~ki: edna golema me~ka tatkoto me~ok, edna ni golema ni mala majkata me~ka i edno ubavo male~ko me~e deteto. Tie `iveeja site zaedno, vo edna me~kina ku}i~ka vo gorata. Vo ku}i~kata ima{e tri stola: eden golem i {irok stol za tatkoto me~ok, eden stol ni golem ni mal za majkata me~ka i eden male~ok i ubav stol za deteto me~e. Tamu, vo ku}i~kata, ima{e i tri kreveta: eden golem i {irok krevet za tatkoto me~ok, eden krevet, ni golem ni mal za majkata me~ka i edno malo i ubavo krevet~e za deteto me~e. Edno utro majkata me~ka napravi ~orbi~ka za pojadok. Taa napolni edna golema i dlaboka ~inija za tatkoto me~ok, edna ~inija, ni golema ni mala za majkata me~ka i edno male~ko ubavo ~ini~e za maloto me~e. No, ~orbi~kata be{e mnogu topla za da se jade vedna{ i trite me~ki izlegoa na pro{etka vo {umata. Toa utro edno male~ko devoj~e, so zlatna kosi~ka, se {eta{e vo {umata.Toa dojde do ku}ata na trite me~ki, ~ukna na vratata: ^uk, ~uk, ~uk!Nikoj ne $ odgovori Da. I taa si vleze sama. Devoj~eto vide tri stola i bidej}i be{e umorna, saka{e da sedne. Golemiot stol be{e mnogu tvrd. Stolot {to be{e ni golem ni mal - be{e mnogu mek, a maloto stol~e be{e tokmu kako {to treba. No koga devoj~eto so zlatna kosi~ka sedna na nego, toa se skr{i na par~iwa. Na masata devoj~eto so zlatna kosi~ka ja vide ~orbi~kata.Toa be{e i gladno i `edno. Vo golemata ~inija ~orbi~kata be{e mnogu topla. Vo ~inijata ni mala ni golema,~orbi~kata be{e skoro studena, a vo ubavoto male~ko ~ini~e, taa be{e tokmu kako {to treba. Toga{ taa ja izede celata. Potoa devoj~eto so zlatna kosi~ka vleze vo drugata soba. Tamu vide tri kreveti. Nemu mu se spie{e i toa go pofati golemiot i {irok krevet, a toj be{e mnogu tvrd. Krevetot {to be{e ni golem ni mal be{e mnogu mek. No ubavoto male~ko krevet~e be{e tokmu kako {to treba. Toga{ devoj~eto so zlatna kosi~ka legna, gi zatvori o~ite i zaspa. Familijata od trite me~ki se pro{eta niz {umata i se vrati doma. Koga vlegoa, tie zabele`aa deka nekoj doa|al vo ku}i~kata.

Hum! re~e tatkoto me~ok, so svojot debel i silen glas. Nekoj sedel na mojov stol. Da re~e majkata me~ka so svojot glas, ni silen ni slab. Nekoj sedel na mojot stol! Oh! izvika maloto me~e so svoeto male~ko i slabo glas~e. Nekoj sedel na moeto stol~e i go iskr{il na par~iwa. Potoa ... tie poglednale na masata. Da, i od mojata isto! re~e majkata me~ka. A mojata e sosema izedena! -re~e maloto me~e. Toga{ trite me~ki trgnaa na spiewe. Nekoj legnuval na mojot krevet! re~e tatkoto so svojot golem i silen glas. Nekoj legnuval vo mojot krevet! re~e majkata me~ka so svojot glas, ni silen ni slab. Oh! izvika maloto me~e so svoeto tivko glas~e. Nekoj legnuval na mojot krevet i vo nego sega spie! O! izvika devoj~eto so zlatnata kosi~ka, budej}i se. Toa be{e mnogu ispla{eno, skokna niz prozorecot i silno zatr~a kon svojata ku}i~ka. I trite me~ki dolgo go gledaa od prozorecot i nikoga{ pove}e ne go vidoa vo svojata ku}i~ka vo {umata, nikoga{ pove}e.

DEDO MEDO I KRU[ATA Lica: Raska`uva~, ververi~kata Caca. dedo Medo, baba Meca, me~eto Mi{ko i

Raska`uva~ot: Posadil, posadil dedo Medo kru{a. Kru{ata rastela, rastela i porasnala mnogu golema. Na esen, grankite nate`nale od zreli kru{i. Do{ol dedo Medo na pomo{ ja i viknal baba Meca. Dedo Medo: Babo Mecano, babo Mecano, dojdi da ja iskorneme kru{ata! Baba Meca: Eve, doa|am dedo, doa|am vedna{. Raska`uva~ot: Do{la baba Meca i se fatila za dedo Medo, a toj za kru{ata. Navamu-natamu, kru{ata ne se korne. Baba Meca go viknala na pomo{ vnukot Mi{ko. Baba Meca: Me~ence Mi{ko, dojdi da ni pomogne{ da ja iskorneme kru{ata! Me~eto Mi{ko: Eve, doa|am babo , doa|am! Raska`uva~ot: Taka se fatile: Mi{ko za baba Meca, baba Meca za dedo Medo , a toj za kru{ata. Natamu-navamu, kru{ata ne se korne. Me~eto Mi{ko: Verver~ke Caco! Ververi~ke Caco, dojdi da ni pomogne{ da ja iskorneme kru{ata! Ververi~kata Caca: (Doa|a i se ~udi.) Pa, {to pravite vie ovde!?

Me~eto Mi{ko: Dedo mi posadi kru{a. Taa porasna golema, pregolema. Ovaa esen ni se rodija zreli kru{i. Dojdovme da ja iskorneme i da gi obereme kru{ite. Site kornevme zaedno, no kru{ata ne se iskorna. Te povikavme da ni pomogne{. Ververi~kata Caca: Navistina vie me~kite ste neznajkovci. Zo{to da ja iskornete kru{ata koga mo`ete da gi oberete zrelite kru{i, a drvoto kru{a }e si ostane da `ivee i ponatamu. Idnata godina }e rodi pove}e kru{i i poubavi kru{i. Dedo Medo: Pa nie ne sme go znaele ova. Nie gledame deka sekoja esen dedoto ja korne golemata repa, a dedoto zajko go korne golemiot morkov. Te molam ververi~ke Caca, da gi obereme zrelite kru{i, a nie }e ti pomogneme da sobere{ mnogu orevi, le{nici, `eladi i pe~urki za na zima. Ververi~kata Caca: Jas i Mi{ko }e se ka~ime gore i }e gi bereme zrelite kru{i, a vie }e gi sobirate i }e gi redite vo ko{nica. Potoa site zaedno }e gi odneseme doma vo pe{terata. Raska`uva~ot: Taka, site zaedno gi obraa zrelite kru{i bez da ja kornat kru{ata. Potoa me~kite $ pomognaa na ververi~kata Caca da sobere `eladi, orevi, le{nici i pe~urki za na zima.

VOL[EBNIOT ZBOR Kukli: Zorandete Petel Ma~e Prase [arko (Dvor, ograda, klupa. Zoran si igra so topka. Odedna{ topkata skoknuva visoko i pa|a zad ogradata.Toj se ka~uva na klupata, yirka niz ogradata i vika.) Zoran: Ej, ~i~ko daj mi ja topkata! (Nikoj ne odgovara.) Daj mi ja topkata koga ti velam! (Po~nuva da pla~e. Vleguva petelot.) Petelot: Zo{to pla~e{ Zorane? Zoran: Topkata mi padna vo drugiot dvor. Eden ~i~ko mi ja zede. Mu ja pobarav, a toj ne mi ja dava! Petelot: Taka li e? Po~ekaj, ja }e ja pobaram! (Se ka~uva na klupata, yirka niz ogradata.)^i~ko, daj mu ja topkata na Zoran! (Nikakov odgovor.) Daj mu ja topkata, gluv li si!? (Nikakov odgovor.) Zo{to ne ni ja dava{ topkata, a-a- a?! (Po~nuva da pla~e.Sednuva na klupata do Zoran. Vo toj moment vleguva ma~eto i gleda za~udeno). Ma~eto: Mjau! Zo{to pla~e{? Petelot: Topkata na Zoran padna vo drugiot dvor. Eden ~i~ko ja zede i ne ni ja dava.

Ma~eto: Ne mo`e toj mene da ne mi ja dade! (Se ka~uva na ogradata.) Ej, ~i~ko, taa topka e na na{iot Zoran! Daj mu ja! (Nikakov odgovor.) Daj mu ja koga ti velam, Zoran pla~e! Mjau! (Nikakov odgovor.) Daj ja topkata-a-a! (Po~nuva da tupka so {epite i da pla~e. Zoran i petelot se pridru`uvaat). Praseto (Vleguva tr~aj}i zadi{ano). Kakov e toj koncert! Tolkava vreva ste krenale, ta decata ne mo`at da zaspijat. Ma~eto: (pla~ej}i) Na Zoran topkata mu padnala vo drugiot dvor. Eden ~i~ko ne saka da ja dade-e-e! Praseto: Zatoa li ste dignale tolkava vreva? Eve, sega jas }e mu ja pobaram, mene sigurno }e mi ja dade! (Se ka~uva na klupata i vika.) ^i~ko daj mi ja mene topkata! (Nikoj ne odgovara.) [to? Ne ~uv {to re~e! (Nikoj ne odgovara.) Decata treba da mi spijat, a tuka site pla~at po topkata. Gruv, gruv, gruv. Ajde, da se obideme site! (Ka~eni na klupata, navednati na ogradata, so grb kon publikata, pla~ej}i vo eden glas.) Site: Daj mi ja topkata-a-a-a! [arko: (Vleguva tr~aj}i, gi gleda eden moment.) [to e ova {to se slu~ilo ovde? Sekoga{, koga me nema, }e se slu~i ne{to lo{o. Zo{to pla~ete? Praseto: Topkata na Zoran padnala vo drugiot dvor. Eden ~i~ko ja zel. Mu ja barame, a toj ne ni ja dava i tolku! [arko: Taka li? A mu go rekovte li vol{ebnoit zbor? (Site se vrtat kon [arko.) Site: Kakov vol{eben zbor? [arko: Pa, zar ne go znaete?Jas }e se obidam da ja zemam. Zoran: Toj ne mi ja dade mene, {to e li~no moja, pa }e ti ja dade tebe! Petelot: Naprazno }e bara{! Ma~eto: Da ne misli{ deka toj pove}e }e te slu{a tebe od nas? Praseto: A mo`ebi ~ovekot e gluv!? [arko: ]e vidime. (Se ka~uva na klupata.)^i~ko dajte mi ja topkata ... Ve molam! (Odedna{ topkata skoknuva, pred klupata). Zoran: (Skoknuva radosno.) Eve ja! Petelot: Da, navistina, eve ja topkata! Ma~eto: Najposle. Praseto: (Se vrti kon [arko.) Zo{to tokmu tebe ti ja vrati? [arko: Mi pomogna vol{ebniot zbor. Zoran: Pa, koj e toj zbor? [arko: (Se vrti kon publikata.) Vie, deca, razbravte li koj e toj zbor? Da! Vol{ebniot zbor e Molam, obidete se i vie, pa }e se uverite! (ZAVESA)

Narodna pesna Go pratile dedo na planina. Go pratile dedo na planina. Me~kite da go izedat. Me~kite da go izedat. Eh, bre, lo{ dedo bre. Eh, bre, lo{ dedo bre. Ete go dedo kaj ide. Ete go dedo kaj ide. Polna mu torba so me~iwa. Polna mu torba so me~iwa. Eh, bre, lo{ dedo bre. Eh, bre, lo{ dedo bre. Prolet Sneg~eto se stopi Razvigor~e zimata si pojde, gali, na nejzino mesto porasne proletta ni dojde. Sonceto ja zgrea zemjata ve}e, go kani da porasne proletnoto cve}e. Veter~eto ne`no gi go kani da proletnoto cve}e.

Pticite preselnici od jug topol idat, de~iwa razigrani sakaat da vidat.

NE^ISTA RU[KA (Teatar so senki) FIGURI: Dve devoj~iwa (ednoto neuredno so ne~e{lana kosa, drugoto ubavo oble~eno i so is~e{lana kosa), majka, sviwa, pol`av, e`, kopriva i petle. SCENA: Poljanka so cve}iwa, grmu{ki i poto~e. 1 Slika RASKA@UVA^OT: Ru{ka ne saka da se mie: studena bila vodata! Bega od ~e{elot: ja kornel kosata! Go mrazi sapunot: {tipel vo o~ite! I s# taka: ~etkata bockala, krpata go grebela liceto! Ne~ista, nemiena i ne~e{lana, pa nikoj ne ja saka, decata ne igraat so nea. Ku~eto i ma~eto begaat koga taa }e im se pribli`i. I koko{kite ne sakaat da se sretnat so nea. A i Ru{ka ne gi saka ~istite deca i `ivotnite. Bega od niv i {eta sama po nivite, se krie vo grmu{kite, igra vo kalta kraj potokot. Kaj potokot e nejzinataa dobra drugarka, sivata sviwa. A taa sekoga{ ja fali. (Na scena vleguvaat Ru{ka i sviwata.)

SVIWATA: Gru-gru! Ela Ru{ke, da si poigrame vo kalta! Gru-gru! RU[KA: Eve me, doa|am! SVIWATA: Ti si Ru{ke najubava od site devoj~iwa! RASKA@UVA^OT: Na Ru{ka $ se dopa|aat ovie pofalbi i se trudi i taa da bide kako debelata siva sviwa. Eden den petelot Crvenko-Zdrvenko ispea za Ru{ka vakva pesna: PETLETO: Ku-ku-ri-gu-u-u! Za da ne se ~e{la, mie, od majka se Ru{ka krie. Kaj potokot mal, tamu dru{ka taa ima: debelata siva sviwa {to le`i vo kal. RASKA@UVA^OT: Pesnava site ja nau~ija i site ja peat. Samo Ru{ka nikoga{ ne ja ~ula. Kako da ja ~ue koga sekoga{ e sama, daleku od site. Za Ru{ka razbraa i `ivotnite po nivite i po grmu{kite. I edna{, vo nivata, Ru{ka go sretna pol`avot Vle~ko. Toj se izraduva koga ja vide, gi krena visoko rogovite i izvika: POL@AVOT: Sedum dena jas se vle~am, tebe Ru{ke da te vidam. Da te vidam, da ti re~am: sapun sakam da ti bidam. Koga lice }e si mie{, ti so mene da go trie{! RASKA@UVA^OT: Se strese Ru{ka koga gi slu{na Vle~kovite zborovi. Koga si pomisli kako po liceto i te~e ligava pena od pol`avot i kako negovite rogovi se lepat na nejzinote obrazi, se zgrozi i po~na da bega. Vo tr~aweto za malku }e padne{e vrz e`ot E{ko-Me{ko.Toj be{e sklop~en kako topka, so polno crni dolgi igli, za{to be{e upla{en od brzite ~ekori. No, koga $ go slu{na, glasot E{ko-Me{ko se odvitka, ja krena svojata mala dolgnavesta glava i veselo re~e: E@OT: Jas sum E{ko bocliv Me{ko! Poln grb tenki bocki nosam, za tvojata crna kosa. Mnogu sakam so tebe da dru`am, kako ~e{el, Ru{ke, da ti slu`am. RASKA@UVA^OT: Se ispla{i Ru{ka u{te pove}e koga si zamisli kako e`ot se ka~il na nejzinata glava i $ gi zabil svoite ostri bocki vo ne~e{lanata kosa. Ispiska silno i potr~a brzo. Ne pomina ni desetina ~ekori, a so bosite izvalkani noze zgazi vo koprivata {to raste{e vo senka. Nozete vedna{ $ se vcrvea, kako da stapnala vo ogan. Of, of, of! zastenka Ru{ka i od bolka sedna na zemja i po~na da gi ~e{a nozete. A koprivata se zani{a i prozbore.

KOPRIVATA: Iskorni me mene Ru{ke, zemi me so tebe Dru{ke, kako perce jas sum lesna }e ti bidam krpa ~ista! RASKA@UVA^OT: Koga go slu{na ova Ru{ka, stana brzo i potr~a doma.Tr~a, tr~a kolku {to mo`e, tr~a i piska. RU[KA: Lele mamo! Lele mila mamo! RASKA@UVA^OT: Majka $ go ~u nejzinoto pla~ewe i brzo izleze od ku}ata. A Ru{ka, celata rastreperena, ja skri svojata glava vo maj~iniot skut. Dolgo, dolgo se trese{e, olcka{e i niz solzi govore{e: RU[KA: Ne sakam mamo pol`av da me mie, sakam sapun i voda ~ista. Ne sakam e`ot da me ~e{la i koprivata da mi bide krpa ~ista. O, le-lee! RASKA@UVA^OT: Majka $ se ~ude{e na nejzinite zborovi i samo ja gale{e ne`no po grbot. MAJKATA: Ne te dava mama, ne te dava na tie gnasni ne~isti `ivotni. Ne pla~i mila Ru{ke! RASKA@UVA^OT: Se smiri malku pa potoa i raska`a na majka si za s# {to stana denes na nivata. RU[KA: Da me mie{ mamo, da me ~e{la{ i da me bawa{. Sakam i jas da bidam kako site deca. (Povtoruva nekolku pati.) RASKA@UVA^OT: I od toj den Ru{ka be{e sekoga{ izmiena, is~e{lana, ~ista i ubava. Ja zasakaa decata, ne begaa od nea ~istite doma{ni `ivotni i site velea: Ru{ka e mnogu ubavo devoj~e. Samo sviwata naluteno gruvna koga ja vide takva. SVIWATA: Sega Ru{ke ne si mi ubava. Gru-gru! RASKA@UVA^OT: Za tebe i ne sakam da su ubava! $ odgovori Ru{ka, se svrti brzo i otide kaj drugite deca.

BOLNOTO ME^E Raska`uva~ot: Izleglo me~eto da se pro{eta. Odi, potskoknuva i pee. Me~eto: Nema ve}e stud i mraz, bez ~evli si odam jas! (Pesni~kata se povtoruva nekolku pati. Me~eto odi kon ridot.) Raska`uva~ot: Sednalo me~eto na trevata da se odmori. Zabele`alo deka kon nego ide edna ma~ka {to prodava sladoled. Ma~eto: Sladoled prodavam, sladoled! Koj saka sladoled? Mle~en, ~okoladen, od jagoda sladoled! Me~eto: (Se svrtuva kon ma~eto.) Molam, daj mi sladoled! Ma~eto: ]e ti dadam. Kolku saka{? Me~eto: Daj mi go celo sanda~e. (Go otvora sanda~eto, ja stava muckata vo nego, {lapka od zadovolstvo i jade sladoled od sanda~eto.) Ma~eto: Kasni si me~e, prijatno! Mojot sladoled e vkusen!

Me~eto: ^udesen sladoled! @alam {to e malku! Mo`am da izedam pet takvi porcii. Zemi si go sanda~eto i parite! (Me~eto stanuva, a ma~eto si go pribira sanda~eto i si zaminuva.) Ma~eto: Do gledawe, me~e! Me~eto: Do gledawe, ma~e! (Pee.) Nema ve}e stud i mraz, bez ~evli si odam jas! [to mi stana? Studeno mi e (ka{la), i grloto me boli! More, se razbolev! Sigurno od sladoledot, mnogu jadev. (Legnuva i stenka.) Raska`uva~ot: Pominalo ottamu zaja~eto so avtomobil. Go vozi avtomobilot i sviri tu, tu, tu!. Zapira i sviri u{te posilno: tu,tu,tu. A me~eto, le`i i stenka. Sleguva zaja~eto od avtomobilot, se pribli`uva do ma~eto i go pra{uva. Zaja~eto: [to ti e me~e? Me~eto: Oh, se razbolev! Mnogu mi e lo{o! Zaja~eto: (Go gali me~eto.) Ne pla{i se, me~e! ]e te odnesam vo bolnica.Tamu brzo }e te izlekuvaat. Stanuvaj! Me~eto: Oh , ne mo`am da stanam! Zaja~eto: Jas }e ti pomognam. (So maka go kreva i go ka~uva vo avtomobilot.) Le`i mirno, jas }e vozam bavno. Raska`uva~ot: Zaja~eto i me~eto pristignuvaat pred bolnicata kade gi ~eka doktorot [arko. Zaja~eto: Doktor [arko, primi go ovoj bolen. (Zaja~eto i me~eto izleguvaat od avtomobilot i im se pribli`uva doktorot [arko.) [arko: Koj e bolen? Zaja~eto: Me~eto e bolno. [arko: Dobro e {to si go dovel. Jas }e go izle~am brzo. (Zaja~eto i [arko mu pomagaat na me~eto da legne na krevet. Me~eto stenka od bolki). Zaja~eto: (Sednuva vo avtomobilot.) Do gledawe, me~e! Da ozdravi{ brzo! ]e dojdam da te vidam! (Zaminuva.) [arko: Ka`uvaj me~e, {to te boli!? Me~eto: Grloto me boli! [arko: Ti, Me~e, sigirno si jadel mnogu sladoled? Me~eto: Ne, ne, ba{ mnogu. Samo edno sanda~e. [arko: Aj, aj, aj. Ajde, da po~nam da te lekuvam. Da stavime toplomer. (Mu stava na me~eto toplomer pod mi{ki.) Poka`i mi go grloto! Ka`i: a-a-a! [arko: Dobro. Daj go toplomerot! Ti, me~e, ima{ visoka temperatura. Eve, ispij go ovoj lek! Me~eto: Uf, ama gor~i! [arko: Ako saka{ da ozdrave{, pij, iako e gor~liv. Raska`uva~ot: Me~eto ne sakalo da pie gor~liv lek, no nemalo {to da pravi. Lo{o e da si bolen! Me~eto go ispilo lekot. Doktor [arko go pokril so }ebiwa. [arko: Taka, me~e, sega spij! Raska`uva~ot: I me~eto zaspalo. [arko sednal do krevetot ... No, koj u{te bara bolnica? A, toa e ma~eto.

[arko: [to ima Maco, da ne si se razbolela? Ma~eto: Ne, doktor [arko, zdrava sum! Zaja~eto mi ka`a deka me~eto le`i bolno i jas dojdov da go vidam. [arko: Ubavo si napravila Maco! Samo tivko, da ne go razbudi{ me~eto. Raska`uva~ot: Sednalo ma~eto da po~eka da se razbudi me~eto. Me~eto nabrgu se razbudilo, se istegnalo i zapealo: Nema ve}e stud i mraz, bez ~evli si odam jas! [arko: Kako si me~e? U{te li te boli grloto. Me~eto: S# mi pomina, sigurno od tvojot lek. Ma~eto: Me~e saka{ li u{te sladoled? Me~eto: Ne blagodaram! Napolno sum sit! Raska`uva~ot: Vo toa vreme zaja~eto stignalo do avtomobilot. No, avtomobilot se rasipal i ne mo`el da se pomrdne. Izleglo zaja~eto i legnalo pod avtomobilot da go poprava. [arko: E, Me~e, ako si ve}e zdravo, mo`e{ da si odi{. Eve go avtomobilot na zaja~eto, toa }e te odnese doma! Zaja~eto: (Izleguva od avtomobilot.) Avtomobilot mi se rasipa. Treba da go dadam vo rabotilnica na popravka, no ne znam kako da go odnesam. Me~eto: Ne gri`i se zaja~e, ti mi pomogna mene, a jas }e ti pomognam tebe. Ka~ete se site vo avtomobilot. Site }e ve odnesam. (Site se ka~uvaat. Me~eto go turka avtomobilot odzadi i ja pee svojata pesna.)

Tatkovina
Rano esensko popladne. Simon i dedo mu se {etaat vo parkot. Dedoto: Simon, {to u~evte denes v u~ili{te? Simon: Denes u~evme za na{ata tatkovina. Dedoto: U, u, u ... Mnogu seriozna tema. I {to nau~i Simone, ti, za tatkovinata? [to e toa tatkovina?

Simon: (mnogu seriozno) E, pa, vidi vaka dedo. Tatkovina ti e sonceto {to n$ gree, zemjata na koja go sadime i `neeme `itoto, zelen~ukovite i ovo{nite gradini, visokite vrvovi na planinite, gustite {umi, Ohridskoto, Prespanskoto i Dojranskoto Ezero, glavniot grad Skopje i drugite gradovi i sela, pesnata na pticite, qubovta i dobrinata na narodot, a najmnogu od s# detskiot xagor i smea. Dedoto: E, Simone mnogu mi nabroi. Zar seto toa treba, jas, star ~ovek, da go zapametam. Simon: Dedo, toa e mnogu ednostavno, so eden zbor, tatkovina toa e Makedonija.

BABA I VNU^E

Vnu~eto: glava?

Zo{to babo ima{ pobelena kosa na tvojata

Zo{to babo odi{ so navednata stava? Babata: Godinite milo vnu~e ve}e me vjasaa. Site {to se rodile mene stasaa. I mene mojata majka me lula{e kako bebe, pa bezgri`no skokav, tr~av isto kako tebe. Potoa bev li~na moma, pa sopruga na tvojot Se rodi tvojot tatko, go odgledav ko rosno cve}e i koga mislev deka }e zdivnam malku, vidov deka godinite nate`nale ve}e.

dedo.

PRIJATELSTVO
Edna prikve~erina, dodeka sonceto poleka zao|a{e, mravkata, koja cel den rabote{e, si re~e: Kolku sum umorna. ]e se odmoram malku pod ovoj cvet. Go simna svojot tovar i se namesti pod ven~eto na mirizlivoto cve}e, stavaj}i gi racete pod glava.

 Kolku ubava kve~erina.Sonceto zao|a i celiot zapad ima rumena boja.Toplo e i cvetot go {iri opojniot miris, a go slu{am i `uborot na potokot vo blizina. U`ivaj}i vo prirodata, mravkata zaspa. No nabrgu se stemni i koga se razbudi, ve}e ni{to ne gleda{e pred sebe. Sega ne znae{e kako da se vrati doma. Taa po~na da vika na pomo{. Ja slu{na edna svetulka i poita da $ pomogne na mravkata. Zdravo prijatel~e! [to se slu~ilo? Se stemni, pa zalutav. Sega ne znam da se vratam doma. Ne se jadosuvaj! Jas }e ti pomognam! So svojata svetlina }e ti go osvetluvam patot. Ti blagodaram prijatelke! Ne znam {to }e storev bez tvojata pomo{. Svetulkata trgna napred, a mravkata po nea. Poleka prijatel~e. Jas ne mo`am tolku brzo da se dvi`am vikna mravkata. Of, izvini me, prijatelke. Izumiv deka ne znae{ da leta{ re~e svetulkata i go zabavi svojot let. Nabrgu stignaa do mravjalnikot. Vlezi prijatel~e! Sakam da te nagostam i da ti zablagodaram. Mravkata i svetulkata ostanaa do dolgo vo no}ta. Sedea razgovaraj}i, no i se gostea od slatkata ve~era. Ni{to bez pomo{, prijatel~e re~e mravkata vo eden moment. Of, ni{to ne e toa re~e svetulkata. No toa e mnogu. Prijatelstvoto e najgolemoto bogatstvo. I taka mravkata i svetulkata stanaa golemi prijateli. Jovica \uri} Zada~i: Opi{i go svoeto drugar~e! Pra{aj go drugar~eto za negovata omilena igra~ka, igra, jadewe, prikazna! [to ti se dopa|a kaj tvoeto drugar~e? Ka`i ne{to ubavo za nego! Raska`i slu~ka vo koja ti pomognalo ili ti si pomognal na nekoe drugar~e!

ZDRU@ENA RABOTA

Lica: ZAJKO, E[KO, DOMAT^IWA TRI DE^IWA I TRI DEVOJ^IWA, MORKOV^IWA [EST DE^IWA, ZELKI [EST DEVOJ^IWA, SONCE GLASOT NA RASKA@UVA^OT (Pred zavesata se slu{a sonceto. Po~nuva da raska`uva.) Dragi deca, patot po koj minuvam sekoj den jas se nao|a visoko, visoko na neboto od kade {to ja gledam celata zemja. Nabquduvam interesni raboti. Denes sakam da vi raska`am edna slu~ka {to ja imav videno. Vo po~etokot na ovaa prolet, vo edna gora go vidov Zajko Bajko. Taka se vika i ne e kakov bilo, tuku rabotliv zajak, koj re{i da si napravi zelen~ukova gradina. Zede motika i trgna da si odbere plodna zemja kraj gorskata reka. (Poleka se kreva zavesata i se gleda {umska poljanka. Po taktot na pesnata Zajko doa|a so ritmi~ki figurativni potskoknuvawa.) Jas sum zaj~e kokoraj~e, trop, trop, trop, imam mnogu vredni race, kop, kop, kop. Pokraj reka, pokraj lea, trop,trop, trop, jas si kopam vezden vaka: kop, kop, kop. (Kopa. Na sredina od prvata lea ~uvstvuva umor. Sednuva.) Se umoriv, a u{te do sredinata na prvata lea ne sum do{ol! Te{ko e sam da raboti{. E, da si imav pomo{nik! (Od grmu{kata se slu{a glas. Izleguva E{ko so motikata i pee. Vo prviot moment Zajko Bajko se krie zad penu{ka. Pla{livo i nedoverlivo si ja podava glavata. Izleguva vslu{an vo pesnata na E{ko.) Zajko jas sum E{ko star, ti primi me za drugar, bar. Kopam kako nikoj drug, sadam zelki, sadam luk. Zaedno }e plevime, zaedno }e delime. Trudot dru`en, radosen, nosi sre}a, nosi den. Zemi me za drugar E{ko! Soglasen sum dvajcata da rabotime i zelen~ukot da si go delime po ramno.

(Na pesni~kata br. 2 Zajko Bajko i E{ko ja prekopuvaat gradinata.) Pogledni E{ko, ubava }e stane na{ata gradinka. Eh, kolku lesna i prijatna e zdru`enata rabota! Samo ja po~navme, Zajko. U{te mnogu treba da se potime. (Gleda kon neboto). Vreme e da seeme. Daj gi semiwata! Semiwa li veli{? Jas sosema zaboraviv deka nema semiwa. Taka li e? Popusto rabotevme! Pogledni, E{ko nekoj doa|a kaj nas. Mravkata! Dobar den, E{ko, dobar den, Zajko! Go slu{nav va{iot razgovor i re{iv da Vi pomognam. Primete me da rabotam so vas! Trojcata }e ja zaseeme gradinata, no plodovite na esen }e gi delime bratski. Se soglasuvate li? Se soglasuvame. Samo od kade }e zememe semiwa? Doma}inka sum Mravka. si sobiram seme jas, za esen, za na gozbi i de~iwa za vas. Osamena e te{ko da tr~am sekoj ~as, jas sakam, Zajko, E{ko, da rabotam so vas. (Ja otvara torbi~kata. Zajko i E{ko yirkaat vo nea.) Semiwa! Pobrgu dajte gi sestri~ke, za{to vremeto ne ~eka! (Ja posejuvaat gradinata, a po te{kata rabota sednuvaat da se odmorat.) ZAJAKOT: Zaedno rabotevme trojcata. E[KO: Zaedno }e polevame i }e plevime. MRAVKATA: Naesen bogat plod }e se rodi tuka. SITE: S# }e delime bratski. Rastat zelki, jadri zelki srede lea zreat. I domati se ovde, veselo se smeat. I morkov~iwa }e ima, mnogu, mnogu slatki. Nema ve}e za nas zima, drugar~iwa slatki.

ZAJA^ETO, LISICATA I PETLETO

Si bile edna lisica i edno zaja~e. Eden den Lisa mu rekla na zaja~eto: Ajde, zaja~e da napravime dve ku}i~ki edna do druga i da `iveeme ubavo kako prijateli. Dobro Liske! se soglasilo zaja~eto. Zaja~eto sobralo kora od drvja i si napravilo drvena ku}i~ka, a lisicata ku}i~ka od mraz. Do{lo prolet. Ogrealo sonceto i ku}i~kata od mraz se stopila. Ostanala Lisa bez ku}i~kata. Taa oti{la kaj zaja~eto i go zamolila: Te molam, zaja~e, pu{ti me da preno}evam vo tvojata ku}i~ka! Zaja~eto se slo`ilo i ja pu{tilo da preno}i, a lisicata vlegla vo ku}i~kata, sednala do }umbeto i izvikala: [to stoi{ tuka, {to ne odi{! Izleguvaj! Ku}i~kata e moja! Zaja~eto zaplakalo i izleglo od svojata ku}i~ka. Odelo po patot i pla~elo. Go sretnalo ku~eto i go pra{alo: Zo{to pla~e{ zaja~e? Kako da na pla~am mu odgovorilo zaja~eto. Imav drvena ku}i~ka, a Lisa od mraz. Me zamoli Lisa da ja pu{tam vnatre da preno}eva. Jas ja pu{tiv, a taa vleze i me istera od mojata ku}i~ka. Ne pla~i zaja~e mu reklo ku~eto jas vedna{ }e ja izbrkam. Ne, ne }e mo`e{ da ja izbrka{! ]e vidi{, jas }e ja izbrkam! Do{lo ku~eto do ku}i~kata i po~nalo da lae: Av,av, av! Izleguvaj Liso nadvor od ku}i~kata na zaja~eto! A lisicata odvnatre mu odgovorila: Ne me vikaj, ne me luti, oti ako stanam ni vlakno nema da ti ostane na ko`ata! Ku~eto se ispla{ilo i izbegalo vo {umata. Zaja~eto prodol`ilo da pla~e. Na patot go sretnala me~kata i go pra{ala: Zo{to pla~e{ zaja~e? Kako da na pla~am - mu odgovorilo zaja~eto. Imav drvena ku}i~ka, a Lisa od mraz. Lisa me zamoli da ja pu{tam vnatre da preno}eva. Jas ja pu{tiv, a taa vleze i me istera od mojata ku}i~ka. Ne pla~i zaja~e rekla me~kata jas vedna{ }e ja izbrkam. Ne, ne mo`e{, ku~eto ja brka{e, no ne mo`e{e da ja izbrka. Ne }e mo`e{ ni ti! ]e vidi{, }e ja izbrkam! Do{le do ku}i~kata i me~kata silno zamumlala: M-m-m! Izleguvaj od ku}i~kata na zaja~eto! A lisicata odvnatre $ odgovorila: Ne me vikaj , ne me luti , oti ako ti stanam, vlakno nema da ti ostane na ko`ata! Me~kata se ispla{ila i pobegnala. Zaja~eto ostanalo samo, sednalo na edno trup~e i nata`eno razmisluvalo. Odedna{ se ~ulo:

Kukurigu! Toa bilo petleto so `olti ~izmi~iwa, so crveno bajra~e i so kosa na ramo. Zo{to pla~e{, zaja~e? go pra{alo petleto. Kako da na pla~am -mu odgovorilo zaja~eto. Imav drvena ku}i~ka, a Lisa od mraz. Me zamoli Lisa da ja pu{tam vnatre da preno}eva. Jas ja pu{tiv, a taa vleze i me istera od mojata ku}i~ka! Ah, taa Lisa! Smiri se, ne pla~i zaja~e! Jas vedna{ }e ja isteram. Ne, ne mo`e{: ku~eto ja brka{e ne ja izbrka, me~kata ja brka{e, no i taa ne mo`e{e da ja izbrka, pa ne }e mo`e{ ni ti da ja izbrka{? E, jas, }e ja izbrkam! reklo petleto. Koga se dobli`ilo do ku}i~kata, petleto po~nalo da udira so nozete, da pleska so kriljata. Silno izvikalo: Kukurigu! Jas na ramo kosa nosam, tebe Liso }e te kosam! Izleguvaj, Liso, nadvor! Lisicata se ispla{ila i rekla: Sega, da gi obujam ~evlite! Petleto u{te posilno izvikalo: Kukurigu! Jas na ramo kosa nosam, tebe Liso }e te kosam. Izleguvaj, Liso, nadvor! A lisicata odgovorila: Eve, sega, da go oble~am ko`uv~eto! Petleto izvikalo u{te posilno: Kukurigu! Jas na ramo kosa nosam, tebe Liso }e te kosam. Izleguvaj, Liso, nadvor! Lisicata se ispla{ila, ripnala od prozorecot i izbegala daleku vo {umata. I taka zaja~eto i petleto ostanale da `iveat zaedno vo ku}i~kata. (ruska narodna prikazna ) Odgovori na pra{awata: 1. Za kogo se raska`uva vo prikaznata? 2. [to se dogovorile lisicata i zaja~eto? 3. Koj se obidel da ja izbrka lisicata? 4. Koj ja izbrkal lisicata od ku}i~kata na zaja~eto? Predlog za naredniot ~as: Dramatiziraj ja prikaznata.

TRITE PEPERUTKI Tri peperutki bela, crvena i `olta, gi fati do`d na livadata.Tie brzo odletaa kon krupnite cvetovi na laleto vo gradinata. Bel krinu, otvori ni gi liv~iwata da se skrieme od do`dot! Belata peperutka }e ja primam re~e laleto no crvenata i `oltata ne mo`am. Ako ne gi primi{ i moite sestri~ki, ti blagodaram na gostoprimstvoto re~e belata peperutka. I odletaa. Do`dot s# posilno vrne{e. Peperutkite zabele`aa crveno lale. Pobrzaa kaj nego i qubezno go zamolija: Dobro lale, dozvoli ni da se zasolnime vo tvojata ku}i~ka! Do`dot }e n# namokri. Neka vleze crvenata, za belata i `oltata nema mesto. Ako ne gi primi{ i moite sestri~ki, ti blagodaram na gostoprimstvoto. Trite peperutki prodol`ija da letaat. A do`dot s# posilno vrne{e. Se pribli`ija do `oltoto lale i `oltata peperutka go pra{a. Dobro lale, dozvoli ni da se zasolnime vo tvojata ku}i~ka! Do`dot }e ne namokri! Mo`e da vleze{ samo ti, za tvoite sestri~ki nema mesto. Ako ne n# primi{ site tri, tvojata za{tita ne ni e potrebna. Podobro zaedno da umreme, otkolku da gi ostavam svoite sestri na do`dot navredeno odgovori `oltata peperutka. I site tri letnaa. Ovoj razgovor go slu{na sonceto. Vedna{ gi rastera oblacite.Toplo ogrea i im gi isu{i krilata na peperutkite.Tie odnovo letnaa kon livadata. Si igraa do ve~erta. Koga sonceto zajde si se vratija doma i izmoreni, slatko zaspaa. (germanska prikazna) Odgovori na pra{awata: 1. Za kogo se raska`uva vo prikaznata? 2. [to se slu~ilo so peperutkite koga zavrnalo do`d?

SKR[ENATA

KUKLA

Sonceto veselo gree{e i yirka{e vo {irokiot otvoren prozorec na u~ili{teto. Vo sekoja u~ilnica be{e veselo i interesno. U~enicite igraa so kuklite, razgovaraa i peeja. Sonceto se nasmevnuva{e na mom~iwata koi zaedno gradea kuli od drveni kocki. Toa gi pogali kosite na u~enicite {to navednati nad zelenoto sanda~e vo prirodnoto kat~e, gri`livo gi popravaa krevkite liv~iwa na cve}eto, koe sami go nasadile. Sonceto se ogleda na ~istoto staklo na akvariumot vo koj se brkaa dve crveni nemirni rip~iwa i go pozdravi male~koto papagal~e vo kafezot. Potoa son~evite zraci trgnaa kon kuklenoto kat~e, kade obi~no igrite stanuvaa veseli. No naedna{ nasmevkata na sonceto ja snema od liceto, gi sobra ve|ite i se skri zad najbliskiot oblak. Sigurno videlo ne{to neprijatno. Navistina, tamu stoeja Qupka i Verka namurteni, bu{avi i luti. Qupka ja grabna kuklata i vikna: Moja e, moja e, nema da ti ja dadam! A Verka kloca{e so nogata i vika{e: Ne e tvoja, daj mi ja, taa e moja! I, kako {to se grabaa, Verka uspea da ja fati ednata raka na kuklata i da ja zavrti so seta sila. Qupka ja stisna u{te pojako drugata raka na kuklata i ja zavrte kon sebe. Navamu-natamu, navamu-natamu, trgaa dvete namurteni devoj~iwa. Naedna{, tres, racete na kuklata se skr{ija! Ednata ostana kaj Qupka, drugata kaj Verka, kuklata padna na podot. Toga{ vleze nastavni~kata, gi iskara dvete nemirni u~eni~ki, se navedna, ja zede skr{enata kukla i ja zaklu~i vo {kafot. Potoa gi naredi u~enicite za pro{etka i gi odvede vo park~eto. Vo u~ilnicata ostanaa samo Qupka i Verka. Drugiot den, koga sonceto pak yirna vo prozorecot na u~ilnicata, mu se pri~ini u~ilnicata nekako izmeneta. Navistina grade`noto kat~e be{e tamu i prirodnoto kat~e se zelenee{e, i ripkite se brkaa vo akvariumot, i papagalot veselo skoka{e niz kafezot. No ........ vo kuklenoto kat~e be{e pusto. Rozovata kukla ja nema{e. Decata ta`no poglednuvaa natamu, a Qupka i Verka ne smeeja da gi krenat glavite od sram. Naedna{ nekoj tropna na vratata. U~itelkata izleze. Po nekolku minuti taa se vrati vo u~ilnicata so golema kutija vo racete i nabrzina ja otvori. Od kutijata izleze popravenata rozova, doterana isto kako nova kukla. Na{ata kukla! se izraduvaa u~enicite i veselo gi prodol`ija zanemarenite igri.

 Na{ata kukla! se poglednaa Qupka i Verka. Tie ja zedoa vnimatelno, gri`livo ja stavija vo kuklenoto kat~e i si vetija deka zaedni~kite predmeti i igra~ki vnimatelno }e gi ~uvaat, kako svoite o~i, zatoa {to tie se od korist i za radost na site. Odgovori na pra{awata: 1. Za {to se raska`uva vo prikaznata ? 2. Okolu {to se skaraa Qupka i Verka? 3. [to se slu~ilo so kuklata ? 4. [to se dogovorile dvete drugarki sledniot den?

PRVOTO KOKI^E Zimata ve}e ne mo`e{e da ostane. Doa|a{e sonceto i $ se zakanuva{e deka }e ja stopi. Zatoa gi pribra partal~iwata od zaostanatiot sneg, go javna severecot i zamina vo postudenite predeli. No, na edna snegulka ne $ se ode{e. Vo tekot na zimata taa se sprijateli so eden suv list i so eden `elad, pa ne saka{e da se razdeli. Osven toa, tie cela zima $ zboruvaa mnogu ubavi raboti za sonceto i zatoa posaka da go vidi toj princ na kogo tolku mnogu mu se raduvaa i mu se voshituvaa listot i `eladot. Koga zimata po~na da go sobira partalaviot sneg, taa se skri pod suviot list. Izleguvaj ottuka! $ vikna zimata. Ako ne me poslu{a{, }e mu naredam na severecot sosema da te zaledi! prodol`i da se zakanuva. No snegulkata ne saka{e da izleze. [totuku zimata se podgotvi neposlu{nosta da ja kazni so severecot, sonceto yirna niz grankite i ja natera da bega. Kolku li boi ima tuka? voodu{eveno vozdivna snegulkata ... Ne `alam {to }e se stopam sega, koga ja vidov ovaa ubavina... Ne, nema da umre{! $ se javi sonceto, blagodarno i sre}no od pofalbata. Ti mi se izraduva i zatoa }e te nagradam! Zrakot izgovori nekolku vol{ebni zborovi, ja dopre snegulkata i taa se pretvori vo ne`no cvetno yvon~e. Ottoga{ mnogu sitni beli cvetovi na krajot od sekoja zima prvi go pre~ekuvaat i go pozravuvaat sonceto. Odgovori na pra{awata: 1. [to raska`uva legendata za nastanuvaweto na koki~eto?

2. [to najmnogu ti se dopadna vo raskazot? GRDOTO PAJ^E Edna pajka le`ela na jajca. Izvela tri ubavi paj~iwa. No ~etvrtoto nikako ne izleguvalo od jajceto. Najposle, koga lu{pata se otvorila, od nea se pojavilo edno golemo, grdo paj~e. Kakvo razo~aruvawe! Toa paj~e bilo sosem poinakvo od svoite bra}a, iako plivalo isto kako niv i nasekade ja pridru`uvalo majka si. Majkata se nadevala deka toa so tekot na vremeto }e se razubavi i }e zali~i na drugite. Vremeto minuvalo, a paj~eto stanalo dvapati pogolemo i pogrdo od drugite. Site go ismejuvale i pravele {ega, osobeno voobrazeniot misir. Grdoto paj~e bilo ta`no i osameno. Site begale od nego. Divite zajaci se kriele. Koga majkata pajka videla deka nejzinoto kutro paj~e do`ivuva tolku navredi, re{ila da go odvede daleku od barata. Tamu }e bide so divite pajki koi, verojatno, pomalku }e go preziraat. Vo barata s# trgnalo po staro. Jatoto divi pajki ne go primilo. Nikoj ne go gibal, no paj~eto i natamu bilo osameno, skrieno i daleku od site. Taka ta`no i poti{teno go zanemaruvale duri i lovcite, i ku~iwata, koi vo barata doa|ale da lovat pajki. Kade i da trgnelo, nasekade go izbegnuvale poradi negovata grdost. Do{la zimata, a kutroto paj~e, samo i bez dom. Stanalo plenik na re~niot mraz. Umiralo od stud i od glad. Za negova sre}a, go zabele`al eden selanec koj minuval tuka i go odnesol vo svojata ku}a. Selanecot imal dve deca. Tie vo po~etokot mnogu se raduvale. Go stoplile paj~eto, go nahranile, go miluvale i go hranele, no nabrgu, kako {to toa go pravat site deca so svoite, go zaboravile i go zamenile so druga zabava. Sekoga{ srame`livo i ispla{eno, za da go svrti vnimanieto na sebe, paj~eto po~nalo da pravi {teta niz ku}ata. Eden den slu~ajno udrilo vo vedroto mleko, koe padnalo vo bra{noto prigotveno za leb. Doma}inkata go iskarala. Paj~eto upla{eno pobegnalo vo barata za da `ivee tamu samo. Do{la i proletta. Edna{ paj~eto zabele`alo dostoinstveni lebedi. Toa bile najubavite lebedi {to gi videlo toa nekoga{ i se zasramilo poradi svojata grdost. Ma|utoa, tie go viknale i toa zaplivalo po niv. Eden den paj~eto se navednalo nad vodata i go zdogledalo svojot dolg bel vrat i otmenata glava. Se izraduvalo. Jas ve}e ne sum grdoto paj~e! izvikalo toa presre}no. Jas sum lebed, bel kako sneg! Sekoja ptica e najsre}na so svoeto jato. Odgovori na pra{awata: 1. Za {to se raska`uva vo prikaznata? 2. Zo{to paj~eto bilo ta`no?

3. [to se slu~ilo koga do{la zimata? 4. Kako se ~uvstvuvalo paj~eto koga gi zapoznalo drugite lebedi? 5. Opi{i go paj~eto kako izgledalo vo zima, a kakvo vo prolet.

DEDOVATA RAKAVICA Odel dedo niz {umata, a po nego tr~alo ku~eto Murxo. Odel dedo, odel i ja zagubil rakavicata. Dotr~alo gluv~eto i pra{alo: Rakavico, rakavico, koj `ivee vo tebe? Videlo gluv~eto nemalo nikogo, vleglo vo rakavicata i ostanalo da `ivee vo nea. Do{la `abata, op-op-op, i pra{ala: Rakavico, rakavico, koj `ivee vo tebe? Jas gluv~eto Gricko. A ti, koj si? Jas sum `abata Kekerana. Vlezi, }e `iveeme zaedno! I taka sega bile dvajca vo rakavicata. Skokalo zaja~eto vo {umata, skok, skok i pra{alo: Rakavico, rakavico, koj `ivee vo tebe? Jas gluv~eto Gricko. Jas `abata Kekerana. A ti, koj si? Jas sum zaj~eto Kuso opav~e. Vlezi, }e `iveeme zaedno! I taka, sega bile trojca vo rakavicata. Dotr~ala Lisa: Rakavico, rakavico, koj `ivee kaj tebe? Jas gluv~eto Gricko. Jas `abata Kekerana. Jas zaja~eto Kuso opav~e. A ti, koj si? Jas sum Kuma Lisa, itrica. Vlezi, }e `iveeme zaedno! Sega stanale ~etvorica vo rakavicata. I, ete, nekoj tr~a kon rakavicata i pra{uva: Rakavico, rakavico, koj `ivee vo tebe? Jas gluv~eto Gricko. Jas `abata Kekerana. Jas zaja~eto Kuso opav~e. Jas Kuma Lisa, itrica. A ti, koj si? Jas sum Kum~o Vol~o. Vlezi, }e `iveeme zaedno! Vlegol i volkot i stanale petmina, a vnatre bilo tesno, nemalo kade da se svrtat. Naedna{ se zatresle grankite: odela me~kata, do{la do rakavicata i silno zamumlala: Rakavico, rakavico, koj `ivee kaj tebe? Jas gluv~eto Gricko. Jas `abata Kekerana. Jas zaja~eto Kuso opav~e. Jas Kuma Lisa, itrica. Jas Kum~o Vol~o. A ti, koj si? Hu, huuu, mnogu ste bile. Jas sum Baba Meca. Vlezi, }e `iveeme zaedno. Vlegla me~kata. Stanale {estmina. A vnatre bilo tesno: samo {to ne prsnala rakavicata.

A tokmu toga{ dedoto zabele`al deka mu ja nema rakavicata. Se vratil da ja bara. Ku~eto Murxo tr~alo napred. Tr~a, tr~a i gleda, rakavicata le`i i se mrda. Ku~eto zalajalo: av, av, av! Se ispla{ile gluv~eto, `abata, zaja~eto, lisicata, volkot i me~kata, izlegle od rakavicata i se razbegale vo {umata. Dedoto se navednal, ja zel rakavicata i trgnal so ku~eto na lov vo {umata. Odgovori na pra{awata: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. Za kogo se zboruva vo prikaznata? Kade dedoto ja izgubil rakavicata? Koj prv ja prona{ol? Koj ja prona{ol rakavicata vtor, a koj tret? Koja na red bila lisicata? Koj do{ol posleden? [to se slu~ilo na krajot? Nacrtaj go toj {to do{ol posleden! PRINCEZATA OD HARTIENA VRE]A Elizabeta be{e prekrasna princeza. @ivee{e vo ubav dvorec i ima{e skapa obleka, kako {to # dolikuva na princeza. Treba{e da se ma`i za princot koj sa vika{e Ronald. No, za `al, zmejot go sma~ka nejziniot dvorec. So negoviot ognen zdiv ja izgore nejzinata obleka i go odnese princot Ronald. Elizabeta re{i da go najde zmejot i da si go vrati Ronald. Nasekade bara{e {to da oble~e, ne edinstveno {to najde be{e edna hartiena vre}a. Ja oble~e vre}ata i zapo~na da go sledi zmejot.Toa ne be{e te{ko, za{to zmejot zad sebe ostava{e izgoreni {umi. Na krajot Elizabeta dojde do pe{terata so ogromna vrata i zapo~na da ~uka na nea. Zmejot go provle~e svojot nos niz vratata i re~e: A, taka! Princeza! Sakam da jadam princezi, no denes izedov cel dvorec. Dojdi utre! Toj ja tresna vratata tolku brzo {to Elizabeta odvaj go spasi nosot. Elizabeta po~na povtorno da ~uka na vratata. Zmejot go provle~e svojot nos niz vratata i re~e: Odi si! Jas sakam da jadam princezi, no denes izedov cel dvorec. Dojdi utre! ^ekaj! vikna Elizabeta. Vistina li e deka ti si najpametniot i najogneniot zmej na celiot svetot? Da, re~e zmejot.

 Vistina li e deka mo`e{ da izgori{ duri deset {umi so svojot ognen zdiv? O, da, re~e zmejot, i tolku dlaboko vdi{i i isfrli tolku mnogu ogan, {to izgore ne deset tuku pedeset {umi. Fantasti~no re~e Elizabeta. Sakaj}i da se poka`e, zmejot u{te edna{ zede zdiv i isfrli ogan tolku mnogu {to izgore sto {umi. Fantasti~no re~e Elizabeta. Zmejot povtorno dlaboko zede zdiv, no ovoj pat od nego ne izleze ni{to. Elizabeta re~e: Zmeju, vistina li e deka mo`e{ da go preleta{ svetot za samo deset sekundi? Da, da, potvrdi zmejot. Skokna i go preleta svetot za samo deset sekundi. Koga se vrati, be{e tolku umoren {to ne mo`e{e ni da zboruva. Legna nazemi i zaspa. Elizabeta mu {epna tivko: Zmeju! Ej! Zmeju!. Zmejot voop{to ne se pomrdna. Taa mu go podigna uvoto i vikna glasno kolku {to mo`e{e: Zmeju! Zmejot povtorno ne se pridvi`i. Elizabeta go zaobikoli zmejot i ja otvori vratata od pe{terata. Tamu be{e nejziniot princ Ronald! Toj ja pogledna i re~e: Elizabeta, ti si tolku valkana! Mirisa{ na pepel, kosata ti e celata razbu{avena i nosi{ na sebe valkana hartiena vre}a. Vrati se koga }e bide{ oble~ena kako vistinska princeza! Ronald re~e Elizabeta. Tvoite ali{ta se navistina ubavi, i tvojata kosa e mnogu ~ista. Ti izgleda{ kako vistinski princ, no ti si glupav. Tie nikoga{ ne se ven~aa.

Brzozborki Krivo jare pod kriv javor le`e{e. Petel preta v plet. Pij voda pod puknat kamen! Pij voda pod puknat kamen, pij voda nad puknat kamen! Crn pr~, crn trn grize{e. Krivo jare pod kriv orev le`e{e. Plete baba pletivo od {areno predivo. Broenici

En, den, dini {ara katini {ara-ka, tiki-taka, elem, belem, bue!

^ip ,~ip, ~ipale, kow~iwa ripale. I xuxiwa male~ki, i `el~iwa goli~ki. Kup, kup, kup~iwa, igrale tri gluv~iwa nad sred selo golemo, so zaja~e {areno, trop, trop,tropale, me~iwa skokale po mleko kiselo na oxak viselo. Pra{anki Drenki mnogu jade jagodi i kru{i, Stra{ni {epi ima a pak ima u{i. Koga baba saka da si kara deca, taa niv im veli }e ja viknam ... (meca)

Oti{la meca na vodenica, zemala bra{no, ne e stra{no. Barala meca kako {to e red, od vrednite p~eli med. Pravela meca medeni mekici za svoite de~iwa, gladnite me~iwa. Kapka, kapka kapanica, turni, turni turkanica, brza, brza brzanica,

{lap, {lap {lapanica i nastanuva karanica.

Li~am na glava, rastam vo lea, do`dliv den Od binlak pijam srebrena smea. dren. Na sebe imam ko{uli trista ... Skaznata mi e sekoga{ ista Zelka Za svojata ku}i~ka sekoga{ se gri`am, vrz sebe ja nosam i koga se dvi`am Pol`av

Dolgo

do`di

dedo Dame delka

Edro edri ednoseda eve edna edinica. @olto `ito `eravica, `etvar `erav `eravica.

Ekologija Sekoj den e mesto vo selo i grad kupi{ta od smet i fabri~ki ~ad. Decata od mali treba da se u~at ~isto segde da e ko sonce da sjae. Kulturata na ~ovekot so ~istota se meri, se frla vo kontenieri. Ako sekoj pravi taka na{ava planeta ~ista }e e, li~na, ko cve}e }e cveta.

Tie se dve `ar~iwa, dve far~iwa, dve sonca od koi nasmevka se to~i, so niv go gledame svetot, se raduvame na cvetot, na detstvoto na ubavina. So niv gledame kolku ni e ubava tatkovinata. O~i Ima o~i, u{i, nos, usta kako ~orap bos, kosa kako ~etka, bu{ava i retka. Glava

Tie se dve anteni, dve slu{alki, dva digitrona {to sekoe dete treba da ima i site {umovi da gi prima. Bez niv sekoj bi bil gluv kako buf. U{i Taa slu`i za jadewe i za zabi vadewe. Ako povremeno ne gi le~i{ i bolkata da ja spre~i{. Cel `ivot samo zboruva Znae da qubi, jade, golta. No najmnogu saka slatki ~okolado, sladoled, torti. Usta So niv mo`e{ da napravi{ ~udo. Da ve`ba{ karate i xudo. Da igra{ ko{arka, rakomet i {to li u{te ne. Da gi u{neme tato i mama ne`no vo pregratka cvrsta so site deset prsta. Race

Dve brat~iwa vo igra lesna, edna leva, edna desna, levo, desno sekoj den do docna ve~er, so niv igrata e pesna. Noze

Na liceto toj e glaven koga ne~ist, koga slaven, decata se svetski ~uda kopaat od nego ruda. [tom nastinka }e go stegne, sedum dena ne }e legne. Samo {mrka, samo kiva, vo mrsul siot pliva. Nos

More Mite Na livada cvetna Vo trevata cvet Na cvet~eto p~ela So grne za med. -Aj, p~eli~ke, letaj Od cvet~e na cvet, Napolni mi p~elke Tri grniwa med. Mite, Mite, more Mite zo{to kaloj gazi{? Zo{to, Mite, kako ma~e na kolena gazi{? Zo{to, Mite ~esto prstot vo nosot go stava{? Zo{to, Mite, niz dvor ~esto po koko{ki mava{?

Dve grniwa, p~elke Za tato i mama A tretoto komu? Pa znae{ i sama. Vasil Kunovski

Zo{to pravi{, ka`i pravo ka`i Mite! Pogledni se, zasrami se, ti se smeat site. humoristi~na stihotvorba

Oro Srede dvorot oro vie, mesto tapan legen bie, mesto zurla Mi{e kvi~i, toj na svira~ mnogu li~i. Oroto go vodi Mile, skoka, pee kako pile. Na opa{ot [arko r`i za sinxir go dr`i Dan~o. I toj ete bez da saka vo oroto ma~i maka. So vas deca toj si igra, prijatel e va{. Dva musta}a dolgi ima kako nekoj ma`. Cel den vardi dali gluv~e negde gricka-gric. Mrdne samo, toj se frla itro kako ris. Van~o Nikoleski

Gatanki Yvonec, yvonec, klopotarec |erdan i e, vo {talata taa spie, pase treva, mleko dava i se vika tetka --Krava Taa itra kumica e golema glumica. Lu|eto ja gonat so stapovi letvi, za{to mnogu saka koko{ki i petli. Lisica ^etiri noze drveni,

Jagniwa i ovci krade,

od ku~iwa }otek jade. Lovxijata {tom }e pukne, umot }e i {tukne. Lisica Sekoj den na tabla neumorno kru`i. So sun|erot taa naj~esto se dru`i. Nastavni~ka

a i {irok vrat, decata go javat kako da e at. Stol~e @ivotno e divo crno ili sivo, med i kru{i saka najmnogu da lapa. Me~ka

Meka ko svila glavata ja krasi, kaj site lu|e od razni rasi. Kosa

Toj e ~uden me{ko trista kopja nosi, zmiite otrovnici ko ~uma gi kosi. E`

Gumena, ko`ena, za igrawe slu`i. Sekoe dete so nea se dru`i. Topka

Taa }e ti dade znaewa i sila, so nea }e poleta bez da ima krila Kniga

Na sneg i do`d, v stud i bura, na ulica jas de`uram. Koli~ki , avtobusi, kamioni, otsekade mi se bli`at, Vozat, tatnat, a jas smelo svetlo razre{uvam da se dvi`at. mama. Krevam raka nema pat Stoj! site }e zastanat. Policaec

@olta boja ej, poleka! crvena e stoj i ~ekaj ! a zeleno koga gori mini veli semaforot. Koga trepka `olto toga{ mini, Semafor no so

KOJ E POVA@EN Vo eden selski dvor se prepiraa: kowot, ovcata, ku~eto, petleto i koko{kata . Jas sum najva`en se javi prv kowot. Jas ja vle~am kolata polna so drva i siot tovar go nosam na mojot grb. Bez mene ni{to ne se mo`e. Vistina e toa {to veli kowot se javi ovcata. No {to bi pravele lu|eto bez mene? Jas im davam mleko, a i mojata volna tie ja koristat za topla obleka i pokrivka. Duri i moeto meso mo`e da se upotrebi za jadewe, a toa e polno so vitamini, a od moeto mleko lu|eto pravat polno mle~ni proizvodi. Zatoa kowu ne mo`e{ da re~e{ deka si pova`en od mene, beee, beee! Golemi falbaxii ste vie se javi ku~eto. [to }e se slu~i ako nekoga{ lo{iot volk se nastravi i posaka da si kasne mevce, a i lisicata mo`e da posaka pile ili koko{ka?! E, e, eee, drugari moi, jas sum najva`en. Ja ~uvam ku}ata od neprijateli, jas sum va{iot najveren drugar. Auuu zar`a ostro na krajot ku~eto. Kukurikuu zakukurika petleto od edna granka. Koj }e go razbudi nautro stopanot ako ne sum jas, a ako ne se stane navreme, rabotite ostanuvaat nesraboteni. I sega da ve pra{am jas ima li ne{to pova`no od toa?! U{te ne be{e zavr{ilo petleto koga od nekade se raskokodaka koko{kata: Jas mu nosam na stopanot jajca i od moite jajca se izveduvaat mali pilenca, a jas gi ~uvam i gi u~am. Zna~i, bez mene tie ne mo`at da `iveat, a ima li ne{to pova`no od toa? Ova go ~u stopanot, pa re~e: Bez potreba se raspravate. Site vie podednakvo ste va`ni. Sekoj od vas vr{i va`na rabota i jas ne bi mo`el bez vas ni{to da rabotam. @ivotnite se poglednale i rekle:

 Taka e, i nie ne bi mo`ele da `iveeme bez tebe.

[TURECOT I MRAVKATA Dodeka be{e leto, prirodata be{e ubava, {arena i vo letnata `ega nasekade se slu{a{e crcoreweto na {turcite koi ja peeja svojata `ivotna radost. A, dolu, na zemjata, mravkite ne znaeja za odmor: sobiraa semiwa, zrnca, tro{ki, bobinki i tivko, bez vreva, bez da zdivnat, gi nosea vo svoite podzemni domovi. [tur~oto Mrzlivko gi gleda{e rabotlivite mravki i im se smee{e mislej}i deka ne znaat da u`ivaat vo `ivotot i vo letoto koe sekomu daruva toplina i zreli plodovi. Letoto mina, mina i esenta, pa dojde zima. Zavrna i sneg. Vrednite mravki si `iveeja sre}no i veselo vo svoite topli domovi, u`ivaj}i vo plodovite na svojata neumorna rabota od celo leto. Eden studen zimski den, nekoj tropna na vratata na edno semejstvo mravki. Majkata mravka otvori i na pragot go vide izglednetiot i izyemnat [tur~o Mrzlivko, onoj istiot koj celo leto svire{e po livadata i se potsmeva{e. Te molam, primi me vo tvojot dom i daj mi ne{to da kasnam za da pre`iveam do prolet. V leto }e ti se odol`am izusti [tur~o Mrzlivko. Mravkata, koja so golem trud rabotela za da prezimi, go pra{a: A {to prave{e letoska? Letoska? Svirev i peev! odgovori [tur~o Mrzlivko. Ako e taka mu re~e mravkata toga{ zimava igraj! i mu ja tresna vratata pred nos, ostavaj}i go nadvor da yemne gladen. ZIMATA ZAVR[UVA Deteto: Tato, tato kade otide Sne{ko {to go pravevme pred nekoj den? Tatkoto: Otide vo zemjata da gi povika cve}iwata, trevkite, site rastenija...

Deteto: Zo{to? Zar ne be{e zadovolen vo na{iot dvor? Zar ne mu bevme dovolni jas i brat mi? Tatkoto: Mu bevte, no sega sonceto po~na posilno da gree, a na Sne{ko mu stana toplo. Deteto: A koga }e go vidime pak? Tatkoto: Sega }e dojde proletta, mirizliva, po nea letoto, po letoto zlatnata esen, a po zlatnata esen }e dojde zimata. ]e padne sneg i povtorno }e napravime Sne{ko. A sega pojdi nadvor! Mi se ~ini deka na vratata tropa tvoeto drugar~e, vetreto Razvigor~e.